16. APRIL – 14. MAJ 2007 27 DNI
KANGERLUSSUAQ – ISORTOQ 600 km
Stane Klemenc in Andrej Podlipnik – Ribčev Laz, Bohinj
Svojo dolgo samotno pot sva začela 16. aprila ob 17 uri na nadmorski višini 500 m, 2 km pred koncem ceste iz vasi Kangerlussuaq na zahodni obali Grenlandije. Zaradi zametov novozapadlega snega v zadnjem tednu naju s terencem niso mogli prepeljati do konca ceste. Po 25 km smo raztovorili sani in ostala sva sama ter pred nama 600 km poti preko obalnega ledenika in neskončnega notranjega ledu, ki se vzpne do 2510 m in zopet spusti do morja na vzhodni obali v vasici Isortoq.
Zadnji del ceste se zelo strmo dviga do začetka ledenika. Vleka 100 kg sani je bila na meji mogočega. Cesta je bila ponekod spihana, ledena, malo naprej pa globoki zameti in ponekod pesek. 2 km sva hodila dobro uro. Pred štirimi leti, ko sem bil tu prvič, sva z Bogdanom začela na višini 660 m, kjer se je začel lepo prehoden ledenik. Letos je bilo presenetljivo drugače. Ledenik v širini dveh kilometrov je bil popolnoma drugačen od slike v mojem spominu. Razbit ledenik, pomešan z moreno, globoki prehodi in razpoke v vseh smereh. Skratka, na prvi pogled je zgledalo brezupno. Počasi sva pregledala del za delom in določila smer prehoda vidnega dela ledenika. Sneg je bil do 30 cm globok in vleka tako težkih sani je bila izredno naporna. Če bi take razmere v dvigajočem se in razbitem ledeniku dolgo trajale, bi bil izid odprave, navkljub 10 dnevni rezervi hrane in goriva, vprašljiv.
Prvi dan ali bolje večer sva v štirih urah prehodila 2 km zračne razdalje proti cilju. Drugi dan v sedmih urah 5,5 km. Tretji dan v osmih urah 6,1 km. T 3 je bil na višini 802 m. Četrti dan sva pričakovala prehod na notranji led in lažje prehoden teren. Toda imela sva slabo vidljivost, morala sva iskati prehode vnaprej, preden sva vlekla sani. Običajno sem šel pogledat kakšen kilometer naprej in če je bil teren v redu in nadaljevanje mogoče, sva šla v tisto smer. Cel dan sva garala kot konja v globokem snegu, težkem terenu, izgubljala čas z iskanjem smeri in vračanjem. Prehodila sva 10 km, rezultat pa je bil tabor 4 na višini 761 m in 500 m zračne linije nazaj. Mogoči prehodi gredo tam na zahod in sever, najina smer je vzhod. Po načrtu bi morala prve dni prehodi po20 km dnevno. Šele peti dan je prinesel psihično in fizično olajšanje. V osmih urah in pol sva naredila 8 km, prehodila vsaj 15 km in prišla na lahko prehoden ledenik. Tabor 6 je bil na višini 1141 m, 20,8 km naprej. Prvič sva dosegla postavljeno normo. Bila pa sva v močnem zaostanku. V šestih dneh sva bila 40 km od izhodišča, po izkušnjah se nama ni obetalo nič dobrega. Najin vmesni cilj je bila opuščena radarska postaja DYE 2, 180 km oddaljen od starta na višini ca. 2300 m. To je bila »psihična« polovica poti, čeprav je šele na prvi tretjini. Doseči bi ga morala v osmih dneh. Najin deseti delovni dan na ledu sva bila še 70 km oddaljena od radarja, od starta pa 112 km. To je bilo hudičevo slabo povprečje – 11,2 km. Naslednji dan je takoj po zajtrku izbruhnil vihar, ki je grozil že prejšnji dan. K sreči šotora še nisva podrla. Tako sva 26. aprila počivala in še zmanjšala dnevno povprečje. Katastrofa!? Do sedaj sva imela en dan sneženje, štiri lepe dni in pet dni močan veter. Temperature prvi teden so bile od -3 do -10oC, kar je bilo za najino obutev pretoplo. Posledice so bile vse dni mokre nogavice in dva lepa žulja na mojih petah. Jutranje obuvanje čevljev je bilo v naslednjih desetih dneh prava muka, spremljana s stokanjem in kakšno sočno kletvico.
Naslednji dan je bil lep, prehodila sva 23,7 km, temperature zadnjih nekaj dni so bile od -5 do -25oC. Tabor 12 sva morala zaradi prihajajočega viharja postaviti bolj zgodaj, že okoli 17 ure po 16,4 prehojenih kilometrih. Do radarja je bilo še 29,8 km. Vihar se je polegel šele okoli 11 ure naslednjega dne. Startala sva ob pol enih in v sedmih urah in pol naredila 21 km. Še 8,4 km do radarja. Zadnjega aprila sva startala v oblačnem, vetrovnem, zelo neprijaznem vremenu, ki se je vsako uro slabšalo. Po treh urah sva v zelo močnem viharju s sunki do 150 km/h dosegla radar. Njegovi velikosti navkljub je večkrat izginil v viharnih oblakih snega. Če ne bi bilo pred nama radarja, kamor sva se lahko umaknila pred viharjem, bi ta dan morala ostati v šotoru. Dostop v radar je bil 15 metrski spust s 45o naklona, k sreči z lepim iztekom, kjer se v divjem vetru in na trdem, zbitem snegu sestop končal z drsenjem po riti. Notranjost radarja je bilo razočaranje, polno ostankov od bivših prebivalcev, razmetani arhivi, barva sten odstopa v velikih kosih. V jedilnici in kuhinji je polno ostankov hrane od poznejših obiskovalcev – nekaj obiskov ekspedicij na leto in več obiskov ameriških letalcev, ki se v poletnih mesecih učijo pristajanja na snegu na označeni in vzdrževani pisti. Počistila sva del jedilnice in z veliko truda prinesla iz sani, ki sva jih pustila na viharnem robu s 15 m napihanega snega, potrebno spalno in kuhinjsko opremo. Zaradi mize, stolov, obilice prostora je bilo tu veliko bolj enostavno kot pa v šototoru. Vihar se je do naslednjega jutra polegel, tako da sva 1. maja ob osmih zapustila najin 14. tabor. Šele zunaj sva ugotovila, da je dober km stran baza posadke, ki vzdržuje letališko stezo. Presenečenje. Nihče nama tega ni omenil, ne najin svetovalec in poznavalec Grenlandije Danec Gunnar Jensen, ne policaj ali prevoznik na zahodni obali. Spokala sva sani in šla na informativni obisk v bazo. Postavljen imajo kanadski polarni šotor z dvojno steno in dvema vhodoma, lesenim podom, velika oljna peč, mize, stoli, postelje in komunikacijska in vremenoslovna oprema, police s kuhinjsko opremo in hrano. Tu delata dva Američana, fant in dekle, doma iz Utaha. Če prejšnji dan ne bi bilo viharja, bi lahko prespala na toplem….Slabo uro sva izkoriščala gostoljubje, popila nekaj čajev, pojedla večino odličnih piškotov, ter malo čez 9 uro odšla. Nadmorska višina radarja je bila 2130 m, teren okoli je bil lep, brez velikih zastrugov, vreme ugodno. Pred nama pa nov cilj in nove koordinate v GPS-u. Kurz morena 344 km, od tam pa še dva dni do konca na vzhodni obali. Večdnevni zamudi nvkljub, naju je ponovno zajel optimizem. Plan je bil vsak dan napredovati 25 km in želja 14 dni lepega vremena. Do večera sva naredila 26,5 km, temperature so bile od -25 oC zjutraj do -18oC zvečer. Najtopleje je bilo vsak dan med 1630 in 1730 od -3 do -8 oC. Pibližno tako vreme in take temperature so bile naslednjih deset dni. Dvakrat je ponoči zapadlo 3 – 5 cm snega, to je ravno toliko, da je otežilo vlečenje sani. Šest dopoldnevov sva imela močan veter, večinoma z JV, to je skoraj v obraz. Le 1. in 2. maja popoldne je pihal veter v hrbet, vendar je bil malo prešibak za napredovanje z jadranjem. Edino razočaranje ob hitrejšem napredovanju je bil vzpon. Vsak dan sva se povzpela približno 100 m. 5. maja sva dosegla najvišjo višino 2510 m. Vsak dan sva napredovala po planu in po štirih dneh sva bila več kot 100 km oddaljena od radarja in »samo« še 244 km kurza morene.
Po 5. maju se je teren prevesil na vzhodno stran. Teža sani je bila že 25 kg manjša, lažje bi jih bilo vleči, če ne bi bilo zastrugov. Dobrih 120 km sva morala vložiti v vleko bistveno več energije. Sani so se zatikale vanje, in ko si jih s težavo potegnil čez, so hitro zdrsnile naprej. Zataknile so se ob naslednjem zastrugu in neusmiljeno potegnile telo nazaj, da si se skoraj prelomil. To se je ponavljalo pet dni, želodec in črevesje sta s težavo prenesla vse te udarce oziroma blokade. Večkrat sva imela občutek, kot da bova vsak čas bruhnila.
Vseeno so se kilometri do cilja hitro manjšali, dnevno sva v devetih ali desetih urah napredovala od 24 do 28 km. Če ne bi bilo zastrugov, bi jih z manj energije še nekaj več. 12. maja sva postavila že tabor 26, do kurza morena sva imela še 33 km. Kurz morena je točka, na kateri sva s smeri V zavila na JV proti morju in vasici Isortoq, do katere je bilo od te točke še 24 km zračne linije. 13. maja se je po prvih dveh urah naporne vleke po velikih zastrugih teren spremenil, postal je bolj gladek in v nekaj delih so se pobočja bolj strmo spuščala proti moreni. Morena je skalnat in peščen pas, 14 km naprej od kurza morene, ob katerem je v ozkem delu mogoč spust po ledeniku, ki je malo naprej poln nevarnih razpok. Ta delovni dan sva podaljšala z 10 na 14 ur hoje in še dve uri zjutraj in dve zvečer postavljanja ter podiranja šotora, topljenje snega ter priprava hrane, skupaj 18 ur. Napredovala sva 44 km, samo še 13 km zračne linije poti je nepoznane. Kakšen bo prehod v jezero in iz njega do vasi? Zračna slika in zemljevid sta ponujala dve možnosti, a nobena ni imela bistvene prednosti. V ponedeljek, 14. maja sva začela malo kasneje, saj garanje zadnjih štirinajst dni, posebno še 18 urni delavnik prejšnjega dne, pustilo posledice. Utrujenost se je kopičila. Zadnji dan pričakovanje okrepi načete moči in voljo, konec garanja in hoje od obzorja do obzorja bo končano. Od tabora 27 dalje se je teren spuščal proti morju. Po enem kilometru poti se je strmina povečala, sani sva povezala skupaj. Jaz sem bil vprežen spredaj, iskal prehode ter pazil, da ne zaideva med razpoke, Andrej pa je bil za sanmi in je zaviral, da ni šlo prehitro in nekontrolirano navzdol. Ob enajstih sva prismučala do zamrznjenega jezera. Malicala sva ob prvem potoku, ki je tekel iz ledenika, pogled nazaj na lepo smučišče, ki naju je pripeljalo na konec notranjega ledu in pod zadnji ledenik. Do vasi je še 11 km. Po jezeru je šlo gladko, skoraj brez napora. V drugi tretjini sva z njega zavila čez sedlo, orientacija ni bila več težka. Vodile so naju številne sledi, med njimi nekaj od pasjih vpreg in sveže sledi dveh polarnih sani. Čigavih? Lahko so samo od dveh Nizozemcev, ki sta startala pet dni pred nama. Na cilj sta prišla dan pred nama. Zelo strmo, a k sreči kratko, pobočje naju je pripeljalo na široko sedlo, ko se je teren prevesil navzdol, sva zagledala zaledenelo morje na vzhodni obali. Tam je vas, tam je konec… Hitro sva se spuščala navzdol. Zadnji kratek, a zelo strm del sem se vsedel na sanke in kot blisk sem bil 50 m nižje in zdrsel na zaledenelo morje. Šla sva še malo naprej do lepih ledenih gora in se ob 14.03 ustavila na cilju. Po osemindvajsetih dneh in 600 prehojenih kilometrih sva na koncu. Uspelo nama je! Tam sva imela zadnjo malico na poti. Bila je vsaj trikrat daljša kot običajno, bilo je toplo, celo vroče. Ni se nama dalo naprej, do pet kilometrov oddaljene vasi. Nisva veliko govorila, nisva vriskala od veselja. Zelo mirno sva vsak v sebi zaključila dolgo, zelo, zelo naporno pot od morja na zahodni obali do morja na vzhodni obali, preko 2510 m visokega, neskončnega ledenega platoja z zelo neugodnimi snežnimi in vremenskimi razmerami v prvem delu in vremensko veliko bolj naklonjenem drugem delu. Dolge štiri tedne dela najmanj od sedme ure zjutraj do desete zvečer, neskončni kilometri, redki trenutki užitkov ob lepih sončnih zahodih na neskončni belini daleč od vsega. Popoln mir, ki ga je občasno motil samo veter. Midva sva mir in kot posledico, najino umirjenost spoštovala, se navadila nanj, ga imela rada in po nepotrebnem nisva motila dela in razmišljanja drug drugega. Kako bo tam, v drugačnem svetu, kjer sva doma?
Svojo samotno pot preko največjega otoka sva začela v naselju Kangerlussuaq na zahodni obali Grenlandije. Najin načrt je bil na smučeh prehoditi stalno zaledenelo notranjost, ki se v območju polarnega pasu dvigne na 2510 m nadmorske višine in se zopet spusti do morja v vasi Isortoq na vzhodni obali. Na saneh, ki so na začetku tehtale skoraj 100 kg sva imela vse potrebno za preživetje 35 dni na ledu.
Uspeh vsake odprave je v precejšnji meri odvisen tudi od pravilno planirane prehrane.Za polarne odprave so zahteve podobne kot za zgornje tabore ostenj osemtisočakov. Bistvena razlika je le količina hrane. Na polarnih predelih so najvišje višine od 0 m do 3000 m nadmorske višine (Antarktika, Grenlandija). Na polarnih odpravah je delovanje telesa zaradi relativno nizkih višin normalno, kar je pomembno predvsem za prekrvavite (omrzline) in za prebavo. Napori so stalni, enakomerni in dolgotrajni. Teža opreme in hrane je omejena, želena je čim manjša, in vpliva na količino in vrsto prehrane. Zato mora biti prehrana kalorijsko zadostna in po sestavi pestra in zdrava. Meni za celodnevno delo na odpravi zadošča 4500 kcal. Zaradi teže je primerna dehidrirana hrana, ki je lahka in enostavna za pripravo. Za dva glavna obroka, zajtrk in večerjo, sva imela Mountain Travel pripravljene dehidrirane obroke različnih okusov. Zajtrk so sestavljali instant juha z dvema koščkoma prepečenca, različni kosmiči z dodatki (oreški, rozine, jabolka, kokos, čokolada). Običajno sva dodala še tablico čokolade. Za sladico sva pojedla še nekaj čokoladnih napolitank ali visokoenergijski kruh (z oreški, suhim sadjem). Glavni del obroka je bil 250 g ( za oba) pripravljene dehidrirane hrane, v katero sva dodala pol litra vrele vode. To sva samo malo premešala in po petih minutah je bila hrana pripravljena. Popila sva še po pol litra instant čaja. Po zajtrku sva pospravila opremo v sani, podrla šotor in se odpravila na pot. Po natančno dveh urah sva se ustavila, pojedla hladno malico in popila pol litra izotoničnega napitka. To sva ponovila vsaki dve uri. Vrečka z vsemi malicami je vsebovala 7 dag domače suhe salame in pršuta, 10 dag sira, 10 koščkov prepečenca, 100 g čokolade in pet energetskih ploščic proizvajalca Reiter po 75 g (Žito jih ne proizvaja več). Ta količina je zadostovala za tri do štiri malice, osem do deset ur hoje s tremi ali štirimi prekinitvami. Večerni obrok je bil še malo bogatejši od zajtrka. Instant juha obogatena s prepečencem, včasih sva dodala še malo sira in 250 g obrok Mountain Travel dehidrirane hrane. Imela sva enajst različnih jedi (špageti z olivami, rižota z gobami, krompir z govedino, zrezek Stroganoff, bolonjski špageti z govedino, ciganski golaž, špageti z zelenjavo, čili z govedino). Za predjed sva med topljenjem snega najhujšo lakoto tolažila z bohinjsko zasko in klobaso s prepečencem. Za sladico sva ponovno imela čokolado ali čokoladne napolitanke in pol litra instant čaja.
Pri prejšnjih odpravah sem dehidrirano hrano uvažal iz sosednjih držav, kar je bilo drago in zamudno… Zdaj je to enostavno in ceneje.. V Ljubljani podjetje Perigon d.o.o. (tel. 01 568 20 65) zastopa nemškega proizvajalca dehidrirane in energetske hrane Simpert- Reiter. V kratkem času uvozijo z obširnega seznama izbrane artikle-približno 70 različnih jedi in napitkov. Izdelke podjetja si lahko ogledate na spletni strani www.travellunch.de. Sicer so izdelki pri nas že nekaj let v uporabi v vrstah SV, po besedah Perigona pa vse več zalagajo gornike, jadralce in druge ekstremne športnike.
